Smrdokavra - Upupa epops - Eurasian Hoopoe |
Eden mojih zahtevnejših podvigov letos je bilo fotografiranje smrdokavre. V Selu na Goričkem sicer gnezdi kar nekaj parov, ampak so zelo previdne. Par, ki sem se ga lotil, gnezdi v gnezdilnici v sadovnjaku naših znancev. Njih so smrdokavre vajene, do prišlekov pa so izredno sumničave.
Ta ptica ima kar nekaj imen - vodeb, vdab, upkaš, upkač, hupkaš, hupkač in smrdokavra. Slednje je dobila po smrdljivi tekočini, s katero mladiči odvračajo vsiljivce. Štiri od teh imen so različice imena, ki se je je prijelo zaradi značilnega oglašanja "upupup". Njen videz po izstopanju prav nič ne zaostaja za oglašanjem. S perjanico na glavi me spominja na Indijanca, na hrbtu ima šahovnico, drugje je oranžna, povrhu pa ima še dolg kljun.
Na prvi fotografiji je odrasla, na drugih dveh pa mladič. Kot vidite, lahko perjanico razprostre ali pa zloži.
Smrdokavra - Upupa epops - Eurasian Hoopoe |
Domačini so bili zelo prijazni in brez njihove velikodušnosti mi ne bi uspelo. Med dvema drevesoma sem si smel celo izrezati "okno", skozi katero sem slikal.
Ker je gnezdilnica v sadovnjaku, je večino časa v senci dreves. Občasno pa jo je skozi veje le obsijalo sonce.
Smrdokavra - Upupa epops - Eurasian Hoopoe |
Želel sem narediti tudi posnetek, kako starš mladičem prinaša hrano. Toda z ulovom v kljunu je priletel šele ob pol devetih zvečer, ko je bilo v senci že premalo svetlobe za tehnično dobro fotografijo:
Smrdokavra - Upupa epops - Eurasian Hoopoe |
Lastniki sadovnjaka so med obrezovanjem dreves naleteli na še dve gnezdi, ki najverjetneje pripadata kosom. Poklicali so me in imel sem čast, da sem ju fotografiral.
Kos - Turdus merula - Common Blackbird |
V prvem gnezdu so bili še čisto majhni mladiči, za katere sploh še ne moremo potrditi, da so res kosi.
Kos - Turdus merula - Common Blackbird |
V drugem so bili mladiči že večji.
Kos - Turdus merula - Common Blackbird |
Včasih se ptice odločijo za gnezdenje v človekovi bližini. To so takšne vrste, ki jim to ni moteče, kljub temu pa potrebujejo svoj mir. Kosi so podoben primer in gnezdenje v sadovnjaku ni nič neobičajnega, čeprav v njem delajo ljudje. To pa še ne pomeni, da lahko okoli njih delamo, kar hočemo in kolikor hočemo. Če najdete gnezdo, mladičev ali jajc nikakor ne jemljite iz njega. Mnoge vrste so še bolj občutljive in na urbanih območjih sploh ne gnezdijo, kar je očiten znak, da naše bližine nočejo. Zato v divjini ne stikajte za gnezdi, ker lahko ptice zaradi tega nehajo gnezditi. Nekatere vrste niso zelo občutljive, nekatere so, a če ne vemo, za katero gre, je bolje, da smo preveč previdni kot premalo. Med najbolj občutljive sodijo črna štorklja, velika uharica, številne ujede in velika droplja. Za slednjo so na Nežiderskem jezeru uredili poseben rezervat, kamor ljudje nimajo vstopa, saj bi jo drugače motili pri gnezdenju. Pri gnezdih takšnih vrst je torej že samo približevanje problematično.
Znanci, ki sem jih omenil v tej objavi, živijo v sožitju z naravo. V njihovih sadovnjakih je veliko življenja. Pred šestimi leti smo pri njih v naravo spustili mlade ježke.