sobota, 03. oktober 2020

Vojvodina

Mala uharica - Asio otus - Long-Eared Owl

V časih, ko še ni bilo koronavirusa, smo prvomajske počitnice preživljali v tujini, pogosto na krajih, ki so fotografsko obetavni. Leta 2017 je bila na vrsti Vojvodina, o čemer še nisem pisal.

Stanovali smo v Melencih. Poleg tega, da so locirani pri mokrišču Rusanda, so zanimivi tudi zato, ker imajo izredno bogat park. V njem je na primer zelo veliko malih uharic. Ponoči lovijo in vreščijo, tako da si ne predstavljam, kako dnevne ptice tam spijo. Podnevi so sove veliko bolj mirne, recimo ko sem ob enih popoldne slikal to zgoraj, je bila edina na spregled. In še njo je preganjala siva vrana.

Podnevi so najglasnejše poljske vrane.

Poljska vrana - Corvus frugilegus - Rook

Poleg uharic je atrakcija tudi sirijski detel. Ta vrsta se je iz Turčije preko Balkana razširila po vzhodni Evropi in dosegla jug Poljske in Belorusije. V Sloveniji je najredkejši detel, ki gnezdi le na nekaj lokacijah na vzhodu države, denimo na Dravskem polju in v okolici Lendave. Za razliko od drugih vrst detlov ima raje odprte pokrajine z manj drevesi.

Sirijski detel - Dendrocopos syriacus - Syrian Woodpecker

V parku lahko opazujemo še rdečenoge postovke, a so za fotografiranje zelo zahtevne. Na sliki je samec.

Rdečenoga postovka - Falco vespertinus - Red-Footed Falcon

Vsem tem lepotcem družbo delajo še kavke, grlice in drugi. V Vojvodini je veliko kukavic in tudi v Melencih so letale. Srak je po moji oceni še več kot pri nas. Ker gre za Panonsko nižino, seveda ne manjka bela štorklja.

Bela štorklja - Ciconia ciconia - White Stork

Poljski vrabec:

Poljski vrabec - Passer montanus - Eurasian Tree Sparrow

Umetno gnezdo, nastavljeno v parku:


Na tleh je ležal mrtev netopir.


O mokriščih bom pisal v naslednjih objavah. Tu bom omenil le še Ostrovo, ki ni bilo ravno zanimivo. Tam nas je preletela jata škurhov, fotografiral pa sem razbito sladkovodno školjko. Mislim, da je brezzobka.

torek, 08. september 2020

Sveta Katarina 2

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull


Tukaj nadaljujem s fotografijami s Svete Katarine.

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Na naslednji fotografiji je videti, kot da voda galebu skupaj lepi kljun.

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

In še malo neodločnega postopanja:

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Kot sem že omenil, je sipina polna lupin mehkužcev. Polž bodičasti volek na eni polovici školjke velikega leščurja:

Bodičasti volek - Bolinus brandaris - Purple Dye Murex

Še z drugačnega profila (levo spodaj pa lahko vidite malo pokrovačo):

Bodičasti volek - Bolinus brandaris - Purple Dye Murex

Najde se tudi kakšen zelo velik primerek leščurja.

Veliki leščur - Pinna nobilis - Noble Pen Shell

Veliki leščur - Pinna nobilis - Noble Pen Shell


Ko sem šel mimo Obrežnega mokrišča pri Svetem Nikolaju proti rtu, se je z morja dvignila jata srednjih žagarjev. Tisti s črno glavo so samci, z rjavo pa samice.

Srednji žagar - Mergus serrator - Red-Breasted Merganser


Ob vračanju proti školjčišču sem opazoval malega martinca in velikega škurha, ki sta od mene vztrajno držala varnostno razdaljo. V morju so hrano lovili črnovrati ponirki, družbo jim je delal vsaj en čopasti. Daleč stran se je spreletavalo nekaj vranjekov in velikih kormoranov.

Ko sem prispel do skalnatega rta pri Pokopališču školjk, sta mimo leteli obe kričavi čigri.

Kričava čigra - Thalasseus sandvicensis - Sandwich Tern

Kričava čigra - Thalasseus sandvicensis - Sandwich Tern

Na koncu rta sta počivali siva čaplja in črna prosenka. Odločil sem se, da se jima poskusim počasi približati. Misija je uspela.

Siva čaplja - Ardea cinerea - Grey Heron

Na naslednji sliki je črna prosenka, ki se je glede na internetne vire tam zadrževala že kar nekaj časa.

Črna prosenka - Pluvialis squatarola - Grey Plover

Poznamo zlato, črno, sibirsko in ameriško prosenko. Vse živijo na severni polobli. Zlata in črna se pri nas redno, a maloštevilno pojavljata na selitvi. Za sibirsko imamo en sam podatek, za ameriško pa nobenega.

nedelja, 02. avgust 2020

Sveta Katarina

Siva čaplja - Ardea cinerea - Grey Heron

Če rečem, da grem h Katarini in Nikolaju, to ne pomeni, da bom obiskal dva prijatelja s takima imenoma. Sveta Katarina in Sveti Nikolaj sta mokrišči na slovenski obali med Ankaranom in Koprom. Sveta Katarina je blatna laguna, ki jo od morja ločuje peščena sipina, polna lupin mehkužcev, kot so polži, školjke in slonovi zobčki. Morje pred sipino je blatna plitvina, stran od obale pa vodi skalnat rt. Znana je pod več imeni - Školjčišče / Školjčna sipina dr. Janeza Drnovška, Pokopališče školjk, Sveta Katerina, Sveta Katarina ... Če se ob obali odpravimo proti severu, je tam še en blaten zaliv, potem pa že Obrežno mokrišče pri Svetem Nikolaju. Gre za sredozemski slani travnik.
Poleg celoletnih vrst morskih in obalnih živali lahko na Sveti Katarini med selitvijo opazujemo zelenonoge martince, velike škurhe, črne prosenke, prodnike, deževnike, galebe ... Skoraj vse leto se tam zadržuje kakšna siva ali mala bela čaplja. Na prezimovanju so običajni črnovrati ponirki, srednji žagarji, veliki škurhi in kričave čigre. Zadnjo zimo sem šel tja predvsem zaradi slednjih, a je bilo tudi drugače zanimivo.
Zjutraj sem se ulegel na skalnati rt, na koncu katerega pogosto počivajo čigre in galebi. Preden so prišli, sem fotografiral laboda grbca, ki je vzletel z morske gladine.

Labod grbec - Cygnus olor - Mute Swan

Labod grbec - Cygnus olor - Mute Swan

S skupino rečnih galebov sta prileteli dve kričavi čigri. Ena od njiju je pristala razmeroma blizu.

Kričava čigra & rečni galeb

Večina vrst čiger se pri nas pojavlja v topli polovici leta. Ta vrsta je izjema, saj na naši obali v glavnem prezimuje. Ti osebki so večinoma iz Italije, izjemoma iz Francije.

Kričava čigra & rečni galeb

Na zgornji fotografiji desno je kričava čigra, levo rečni galeb. Na spodnji so sami galebi.

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Galeb ob pristanku:

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Ko sem fotografiral galeba, ki je odletel, je čisto po naključju nastal nenavaden posnetek. Galeb je pod sabo pogledal nazaj in se oglasil, zato ima na fotografiji odprt kljun. Zaradi lise na glavi, ki spominja na oko, daje vtis, da ima nepravilen obraz in pošastna usta, ki se odpirajo levo in desno. Poleg tega je njegovo levo krilo (na vaši desni) pod takšnim kotom, da je videti, kot da je pred koncem prekinjeno in da zadnje pero lebdi v zraku.

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Tako pa je videti nepohabljen rečni galeb:

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Skupina rečnih galebov se je prehranjevala v plitvi vodi ob obali.

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Če poznate strip Ollie & Quentin, vas bo naslednja slika verjetno spominjala nanj. Le da tukaj galeb in peščeni črv ne nastopata v prijateljskem razmerju, temveč kot dva člena v prehranjevalni verigi.

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Tu pa je ujel mnogoščetinca ali nekaj takega.

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Več fotografij s Svete Katarine pa naslednjič.

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

torek, 07. julij 2020

Smrdokavra in kosovi malčki

Smrdokavra - Upupa epops - Eurasian Hoopoe

Eden mojih zahtevnejših podvigov letos je bilo fotografiranje smrdokavre. V Selu na Goričkem sicer gnezdi kar nekaj parov, ampak so zelo previdne. Par, ki sem se ga lotil, gnezdi v gnezdilnici v sadovnjaku naših znancev. Njih so smrdokavre vajene, do prišlekov pa so izredno sumničave.
Ta ptica ima kar nekaj imen - vodeb, vdab, upkaš, upkač, hupkaš, hupkač in smrdokavra. Slednje je dobila po smrdljivi tekočini, s katero mladiči odvračajo vsiljivce. Štiri od teh imen so različice imena, ki se je je prijelo zaradi značilnega oglašanja "upupup". Njen videz po izstopanju prav nič ne zaostaja za oglašanjem. S perjanico na glavi me spominja na Indijanca, na hrbtu ima šahovnico, drugje je oranžna, povrhu pa ima še dolg kljun.
Na prvi fotografiji je odrasla, na drugih dveh pa mladič. Kot vidite, lahko perjanico razprostre ali pa zloži.

Smrdokavra - Upupa epops - Eurasian Hoopoe

Domačini so bili zelo prijazni in brez njihove velikodušnosti mi ne bi uspelo. Med dvema drevesoma sem si smel celo izrezati "okno", skozi katero sem slikal.
Ker je gnezdilnica v sadovnjaku, je večino časa v senci dreves. Občasno pa jo je skozi veje le obsijalo sonce.

Smrdokavra - Upupa epops - Eurasian Hoopoe

Želel sem narediti tudi posnetek, kako starš mladičem prinaša hrano. Toda z ulovom v kljunu je priletel šele ob pol devetih zvečer, ko je bilo v senci že premalo svetlobe za tehnično dobro fotografijo:

Smrdokavra - Upupa epops - Eurasian Hoopoe

Lastniki sadovnjaka so med obrezovanjem dreves naleteli na še dve gnezdi, ki najverjetneje pripadata kosom. Poklicali so me in imel sem čast, da sem ju fotografiral.

Kos - Turdus merula - Common Blackbird

V prvem gnezdu so bili še čisto majhni mladiči, za katere sploh še ne moremo potrditi, da so res kosi.

Kos - Turdus merula - Common Blackbird

V drugem so bili mladiči že večji.

Kos - Turdus merula - Common Blackbird

Včasih se ptice odločijo za gnezdenje v človekovi bližini. To so takšne vrste, ki jim to ni moteče, kljub temu pa potrebujejo svoj mir. Kosi so podoben primer in gnezdenje v sadovnjaku ni nič neobičajnega, čeprav v njem delajo ljudje. To pa še ne pomeni, da lahko okoli njih delamo, kar hočemo in kolikor hočemo. Če najdete gnezdo, mladičev ali jajc nikakor ne jemljite iz njega. Mnoge vrste so še bolj občutljive in na urbanih območjih sploh ne gnezdijo, kar je očiten znak, da naše bližine nočejo. Zato v divjini ne stikajte za gnezdi, ker lahko ptice zaradi tega nehajo gnezditi. Nekatere vrste niso zelo občutljive, nekatere so, a če ne vemo, za katero gre, je bolje, da smo preveč previdni kot premalo. Med najbolj občutljive sodijo črna štorklja, velika uharica, številne ujede in velika droplja. Za slednjo so na Nežiderskem jezeru uredili poseben rezervat, kamor ljudje nimajo vstopa, saj bi jo drugače motili pri gnezdenju. Pri gnezdih takšnih vrst je torej že samo približevanje problematično.

Znanci, ki sem jih omenil v tej objavi, živijo v sožitju z naravo. V njihovih sadovnjakih je veliko življenja. Pred šestimi leti smo pri njih v naravo spustili mlade ježke.

petek, 01. maj 2020

Ljubljana

Zelenonoga tukalica - Gallinula chloropus - Common Moorhen

Naša prestolnica ni samo neko sivo mesto, temveč ima tudi precej narave. V parkih, na vrtovih in v ribnikih je veliko življenja. Ljubljana gosti zelo veliko število kosov in veveric, poleg tega pa galebe, postovke, sive čaplje in tako naprej. Te živali so vajene ljudi in so precej manj plašne kot pripadnice istih vrst na podeželju. Izrazit primer so zelenonoge tukalice. V severovzhodni Sloveniji so to plašne ptice, ki se skrivajo v trsju, v Ljubljani pa so zelo hladnokrvne in se za ljudi skoraj ne menijo. Obnašajo se skoraj tako kot mlakarice v mestnem parku Murska Sobota. Neplašne tukalice so dobra priložnost za posnetek. Fotografiral sem jih na Tivolskem ribniku, kjer delo otežuje temna voda, zato sem se trudil, da sem jih dobil na lokvanjih ali na kopnem. Ko je tukalica na zgornji sliki lomastila po lokvanjih, je krilila in lovila ravnotežje. En lokvanj je bil še posebej nesramen in se ji je pokonci postavil na pot, ona pa se ni dala. V ovekovečenem trenutku nam sporoča modro misel: ko se v življenju pojavi ovira, vzemi velik zalet in jo potacaj.
V Ljubljani je tudi eksotika. Nutrije so glodalci iz podreda Caviomorpha (ježevci, činčila, degu, budre, agutiji, peskarji, viskače, hutija, mara, paka, kapibara ...), ki je najbolj razširjen v Južni Ameriki. Nobena od vrst iz te skupine v Evropi ni avtohtona. Tudi nutrija izvira iz Južne Amerike, vendar so jo zanesli na številna druga območja, saj so jo gojili zaradi krzna in mesa. Tako jih imamo tudi v Sloveniji. Precej časa preživijo v vodi, so rastlinojedi in živijo v družinskih skupinah.
Za nutrijo vidite dve mlakarici v poletnem perju.

Nutrija - Myocastor coypus - Coypu

Mladički so izredno ljubki. Eden je igrivo preganjal race.

Nutrija - Myocastor coypus - Coypu

Dokaj zanesljivo jih lahko opazujemo na Ljubljanici pri UKC.

Nutrija - Myocastor coypus - Coypu

Nutrija - Myocastor coypus - Coypu

Če se vrnemo do Tivolskega ribnika, lahko opazujemo ribe. Poleg ameriških somičev je veliko sončnih ostrižev. Tudi ta vrsta je tujerodna (njena domovina je Severna Amerika), vendar ni tako nedolžna kot nutrija. Sončni ostriž z domačimi vrstami tekmuje za prostor, poleg tega pa je njihove ikre in mladice. Pogosto skoraj negibno plavajo tik pod gladino in se nastavljajo soncu.

Sončni ostriž - Lepomis gibbosus - Pumpkinseed

"Ti boš mene zmerjal z invazivno vrsto?!" ~sončni ostriž

Sončni ostriž - Lepomis gibbosus - Pumpkinseed

Ko je bilo poleti vroče, se je vrabčica za kratek čas hladila z odprtim kljunom, potem pa je odletela naprej.

Domači vrabec - Passer domesticus - House Sparrow


Naša tukalica pa še vedno lovi ravnotežje na lokvanjih.

Zelenonoga tukalica - Gallinula chloropus - Common Moorhen

Zelo pogosta in nepriljubljena ptica je siva vrana.

Siva vrana - Corvus cornix - Hooded Crow

Kljub njeni pogostosti in predrznosti je ni zelo lahko fotografirati, saj je pozorna na človeške gibe. Če jo opazujemo ali vanjo usmerimo predmet, kot je fotoaparat, se umakne. Je tudi ena prvih, ki nas razkrinka, ko se skrivamo v šotoru ali pod mrežo. Na odprtih neurbanih površinah se ji zelo težko približamo, v mestih pa je nekoliko lažje, saj se morajo vrane hočeš nočeš navaditi na ljudi. Problem je pri poljskih vranah, ki se večinoma zadržujejo na odprtem, a o tem kdaj drugič.
Na naslednji sliki je mlada siva vrana, ki se je malo bolj korajžno sprehodila po asfaltu.

Siva vrana - Corvus cornix - Hooded Crow

Sosed ljudi v mestih je tudi domači vrabec.

Domači vrabec - Passer domesticus - House Sparrow

Pogosto se smuka okoli ljudi in čaka, ali bo kaj za pod zob.

Domači vrabec - Passer domesticus - House Sparrow

Na zgornji sliki je samica, na drugih dveh pa samec.

Domači vrabec - Passer domesticus - House Sparrow