Carska bara

Kvakač - Nycticorax nycticorax - Black-Crowned Night Heron

Carska bara je mokrišče južno od Zrenjanina. Sestavljeno je iz nekaj jezer, močvirja ter starega in novega toka reke Begej.

Ime si Carska bara zasluži - res je carska. Najboljši del je Stari Begej, mrtvi rokav, po katerem se lahko zapeljemo s čolnom. Spominja me na Amazonko. Življenje ob njem je zelo bogato, zato se vožnja res splača.

Najbolj ikonična vrsta je kvakač (sliki zgoraj in spodaj). Spada med čaplje in je aktiven predvsem ponoči, a ga lahko vidimo tudi podnevi. V Vojvodini sem jih veliko videl zjutraj in zvečer, kakšnega pa tudi sredi dneva. V Carski bari so nedostopni predeli, kjer kvakači gnezdijo nekaj metrov nad vodo in so varni pred kopenskimi plenilci. Zgoraj jih zakrivajo drevesne krošnje, okoli je voda. Tako da jih je v rezervatu veliko in tudi dejavni so bili, ker smo se peljali zjutraj.

Kvakač - Nycticorax nycticorax - Black-Crowned Night Heron

Pogled s čolna na pot pred nami je bil čaroben.

 

Poleg kvakačev so bile ob rokavu pogoste sive čaplje.

Fotografija je nastala, ko se je čoln že vračal in smo se premikali proti soncu.

Siva čaplja - Ardea cinerea - Grey Heron

Kar nekaj je bilo rjavih čapelj, ki veljajo za zelo skrivnostne. Zelo redko stojijo na odprtih površinah, raje so skrite v trsju.

Rjava čaplja - Ardea purpurea - Purple Heron

Na naslednji sliki je mlada rjava čaplja, ki še nima lepega progastega vzorca. Že zdaj, ko stoji pred trsjem, se dobro zlije z okoljem. Če bi stala sredi trsja, bi jo bilo zaradi kamuflažne barve in oblike zelo težko opaziti. A to še ni vse! Rjave čaplje v vetru sledijo premikanju trsja in se zibajo, poleg tega pa dvignejo kljun, da so res videti kot trs.

Rjava čaplja - Ardea purpurea - Purple Heron

Pri naslednji se mi zdi res škoda, da je imela kljun zakrit. Je odrasla in zelo lepa, svetloba je prihajala iz prave smeri, in še spustila nas je dokaj blizu. Lahko bi bila dobra slika.

Rjava čaplja - Ardea purpurea - Purple Heron

Pri tej pa svetloba niti slučajno ni bila v pravi smeri:

Rjava čaplja - Ardea purpurea - Purple Heron

V favni Starega Begeja so bile zastopane tudi čopaste čaplje.

Čopasta čaplja - Ardeola ralloides - Squacco Heron

Ta je bila lepo na odprtem, a ko smo se ji s čolnom bolj približali, je stranska svetloba že ponagajala.

Čopasta čaplja - Ardeola ralloides - Squacco Heron

Čeprav je kanal dolg, se čoln ustavi že pred polovico. Naprej imajo ptice popoln mir. Tam smo se izkrcali in po stezici odšli do razgledne točke.

Odprl se nam je pogled na Carsko baro. Vodo sta med iskanjem plena preletavala dva rjava lunja.

Rjavi lunj - Circus aeruginosus - Western Marsh Harrier

Rjavi lunj - Circus aeruginosus - Western Marsh Harrier

Potem smo se s čolnom vrnili po isti poti.

Eksotičnih prizorov ni zmanjkalo.

To je bila res izjemna izkušnja.
Poleg že omenjenih vrst so ob rokavu prisotni tudi belorepci, zelo veliki orli, ki imajo v rezervatu vsaj štiri aktivna gnezda. Že samo med vožnjo smo naleteli na tri osebke, poleg tega pa ga bom omenil tudi v naslednji objavi, ki bo posvečena tistemu delu rezervata, ki smo ga raziskali peš.
Precej je bilo tudi kostanjevk, rac kostanjevo rjave barve. Seveda niso manjkale zelenonoge tukalice, pestrost pa so začinili še veliki kormorani. A sem si kraj najbolj zapomnil po kvakačih.

Kvakač - Nycticorax nycticorax - Black-Crowned Night Heron

Rusanda in Jegrička

Duplinska kozarka - Tadorna tadorna - Common Shelduck

Nadaljujem zgodbo iz Vojvodine.

Mokrišče Rusanda me je nekoliko razočaralo. Slišal sem, da naj bi se tam ustavljalo veliko ptic na selitvi. Nekaj jih je bilo, a to še zdaleč ni bila najbolj zanimiva točka našega dopusta.

Tam se je zadrževala jata duplinskih kozark. Ko so nas prvič preletele (slika zgoraj), so bile čisto neorganizirane. Potem pa so se vrnile in popravile vtis, saj so se poravnale v zasilno črto.

Duplinska kozarka - Tadorna tadorna - Common Shelduck

Po vodi je brskalo nekaj sabljark. Ta vrsta ima navzgor zavihan kljun, s katerim iz blata lovi hrano.

Včasih so vzletele.

 

Sabljarka - Recurvirostra avosetta - Pied Avocet

Tam je tudi lepa cerkev.

Sploh zanimiva se mi je zdela kombinacija cerkve in trsja.

Rumena pastirica:

Rumena pastirica - Motacilla flava - Western Yellow Wagtail

Veliki strnad:

Veliki strnad - Emberiza calandra - Corn Bunting

Cvetoč travnik:

Ni mi uspelo prav veliko fotografij, se je pa nabralo solidno število opaženih vrst. Najbolj so me pritegnili prodniki, ki so se pozno popoldne prehranjevali v plitvi vodi v bližini trsja. Bili so mali, Temminckovi, srpokljuni in spremenljivi. Ko sem naslednjič fotografiral na Rusandi, sem si prinesel kamuflažno opremo in se tam namestil, da bi jih lahko fotografiral od blizu in iz žabje perspektive. Na žalost se takrat sploh niso prikazali, a se je kljub temu splačalo čakati.

Na daleč se mi je pokazal jezerski martinec. Njegova selitvena pot v veliki meri poteka bolj vzhodno od nas, tako da je opažanje te vrste v Vojvodini manj posebno kot recimo v Sloveniji. Vsekakor pa sem ga bil vesel, to je bilo moje komaj tretje srečanje s to vrsto. Prvo je bilo na Pagu, drugo pa, ko sem imel dva osebka na sprejemljivi razdalji na Nežiderskem jezeru. 

Poleg tega sem videl, kako je skobec ujel močvirskega martinca. Za nameček se je iz trsja prismukala še modra taščica.

Drugače se je na Rusandi zadrževalo še nekaj togotnikov, črnih martincev, črnovratih ponirkov, regelj, konopnic, kreheljcev, sivk, rdečenogih postovk, polojnikov in veliko malih martincev, našel se je tudi kakšen zelenonogi. Območje so preletavali mali škurhi. Oddaljen deževnik je bil najbrž komatni. Presenetilo me je, da so bili vsi rumenonogi galebi mladi. Za trenutek se je pojavila rjava čaplja, na nebu pa jata sivih žerjavov. V okolici so peli in letali poljski škrjanci, v trsju pa bičje trstnice.

Tam naj bi se dale videti tudi tekunice, vendar jih ni bilo na spregled.

Jegrička (s širokim E-jem) je reka, ki se izliva v Tiso. Izkazalo se je, da je ponekod slabo dostopna in da je fotografiranje s kopnega skoraj brezupno. Če še kdo razmišlja o tej destinaciji, priporočam, da si priskrbite čoln in da vas nekdo pelje po reki, najbolje nekje v spodnjem toku. Habitat obeta zanimive vrste, le dostopnost je problem.

Nekoliko višje je reka še precej ozka. Ko smo hodili ob njej, smo v trsju in grmovju videli trstnice, prosnike, repaljščice, vrabce in črnoglavega muharja. Med drevesi se je spreletavalo nadpovprečno število kukavic, ki mladiče najbrž podtikajo prej omenjenim majhnim pticam. Fascinantno, kako močen je materinski čut: tudi ko je mladič kukavice že večji od krušnih staršev, ga ti še vedno hranijo in ne zavračajo, ker je pač v njihovem gnezdu.

Na reki je bilo kar nekaj rac kostanjevk. Iz enega sestoja trsja v drugega so se spreletavale posamezne rjave čaplje, nad vodo pa so lovile belolične čigre, ki so v Vojvodini pogoste. Pokazal se je tudi martinček, ki je v Panonski nižini pogost, drugače pa niti ne.

Ko se mi je ponudil pomol, ki je omogočal bližji pogled na reko, me je seveda zamikalo. A je bil očitno že kar star in se je nekje na sredini zlomil pod mano. Na srečo se fotoaparat sploh ni zmočil, jaz pa samo do polovice, ker sem se ujel za ogrodje. Pa še mene je sonce hitro posušilo.

Malo preden se Jegrička izlije v Tiso, tvori zelo lepo mokrišče. Ko smo se mu približali, je iz trave pobegnil poljski zajec. V vodi se je prehranjevalo veliko čapelj in nekaj pobrežnikov. Drli so se rakarji, veje in kole so okraševale rumene pastirice. V trsje je pobegnila tukalica ali pa mokož. Najboljša poslastica sta bili dve plevici, ki sta s svojima srpastima kljunoma brodili po blatu.

Mokrišče je preletavala jata malih škurhov. Sliko sem obrezal bolj, kot je zame običajno.

Mali škurh - Numenius phaeopus - Eurasian Whimbrel

Mislite, da ta železnica še obratuje?

Vesele praznike in srečno 2021!

Ko fotografu grozi strelno orožje

 Ko preživljam čas v naravi, se mi včasih zgodijo zanimive dogodivščine. Ena bolj bizarnih se mi je pripetila to soboto.

Na polju v bližini Tešanovcev sem postavil maskirni šotor, ker sem želel fotografirati srne. Bilo je mrzlo, blatno in turobno. Po približno dveh urah čakanja sem kar naenkrat zaslišal: "Stopite ven in roke gor!"

Nedaleč je bil lovec, ki se mu je očitno zdelo, da sem nekakšen paravojak. Stojalo in fotoaparat je od daleč najbrž zamešal za orožje. Poklical je policijo in kmalu sta se dva policista čez blatno njivo podala proti meni.

Ko sem zaslišal njun ukaz, sem pogledal iz šotora in ju videl, kako s strelnim orožjem merita vame. Rekel sem, da fotografiram, a ju to ni pomirilo. Ponovila sta ukaz in upošteval sem ju. Policistka je v voki-toki rekla, da je vse pod kontrolo, nato pa sta se mi približala. Medtem sta z orožjem ves čas merila vame. Očitno sem se jima do zadnjega zdel nevaren. Ko sta bila pri meni, sta me izprašala, pogledala v šotor in ugotovila, da ne delam ničesar ilegalnega, zato sta se vrnila k policijskemu vozilu.

Kot vidite, lahko fotografa kdo zaradi kamuflažnih barv zameša za terorista, norca ali kaj podobnega. K temu prispeva še dejstvo, da v takšnih razmerah ne pričakuješ normalnega človeka. Prilagam svojo fotografijo, ki je sicer nastala pred leti na Ledavskem jezeru, da sami ugotovite, ali sem res videti tako nevaren.

Jaz v kamuflažnih oblačilih. Foto: Tibor Škalič

Vojvodina

Mala uharica - Asio otus - Long-Eared Owl

V časih, ko še ni bilo koronavirusa, smo prvomajske počitnice preživljali v tujini, pogosto na krajih, ki so fotografsko obetavni. Leta 2017 je bila na vrsti Vojvodina, o čemer še nisem pisal.

Stanovali smo v Melencih. Poleg tega, da so locirani pri mokrišču Rusanda, so zanimivi tudi zato, ker imajo izredno bogat park. V njem je na primer zelo veliko malih uharic. Ponoči lovijo in vreščijo, tako da si ne predstavljam, kako dnevne ptice tam spijo. Podnevi so sove veliko bolj mirne, recimo ko sem ob enih popoldne slikal to zgoraj, je bila edina na spregled. In še njo je preganjala siva vrana.

Podnevi so najglasnejše poljske vrane.

Poljska vrana - Corvus frugilegus - Rook

Poleg uharic je atrakcija tudi sirijski detel. Ta vrsta se je iz Turčije preko Balkana razširila po vzhodni Evropi in dosegla jug Poljske in Belorusije. V Sloveniji je najredkejši detel, ki gnezdi le na nekaj lokacijah na vzhodu države, denimo na Dravskem polju in v okolici Lendave. Za razliko od drugih vrst detlov ima raje odprte pokrajine z manj drevesi.

Sirijski detel - Dendrocopos syriacus - Syrian Woodpecker

V parku lahko opazujemo še rdečenoge postovke, a so za fotografiranje zelo zahtevne. Na sliki je samec.

Rdečenoga postovka - Falco vespertinus - Red-Footed Falcon

Vsem tem lepotcem družbo delajo še kavke, grlice in drugi. V Vojvodini je veliko kukavic in tudi v Melencih so letale. Srak je po moji oceni še več kot pri nas. Ker gre za Panonsko nižino, seveda ne manjka bela štorklja.

Bela štorklja - Ciconia ciconia - White Stork

Poljski vrabec:

Poljski vrabec - Passer montanus - Eurasian Tree Sparrow

Umetno gnezdo, nastavljeno v parku:

Na tleh je ležal mrtev netopir.

O mokriščih bom pisal v naslednjih objavah. Tu bom omenil le še Ostrovo, ki ni bilo ravno zanimivo. Tam nas je preletela jata škurhov, fotografiral pa sem razbito sladkovodno školjko. Mislim, da je brezzobka.

Sveta Katarina 2

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Tukaj nadaljujem s fotografijami s Svete Katarine.

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Na naslednji fotografiji je videti, kot da voda galebu skupaj lepi kljun.

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

In še malo neodločnega postopanja:

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Rečni galeb - Chroicocephalus ridibundus - Black-Headed Gull

Kot sem že omenil, je sipina polna lupin mehkužcev. Polž bodičasti volek na eni polovici školjke velikega leščurja:

Bodičasti volek - Bolinus brandaris - Purple Dye Murex

Še z drugačnega profila (levo spodaj pa lahko vidite malo pokrovačo):

Bodičasti volek - Bolinus brandaris - Purple Dye Murex

Najde se tudi kakšen zelo velik primerek leščurja.

Veliki leščur - Pinna nobilis - Noble Pen Shell

Veliki leščur - Pinna nobilis - Noble Pen Shell

Ko sem šel mimo Obrežnega mokrišča pri Svetem Nikolaju proti rtu, se je z morja dvignila jata srednjih žagarjev. Tisti s črno glavo so samci, z rjavo pa samice.

Srednji žagar - Mergus serrator - Red-Breasted Merganser

Ob vračanju proti školjčišču sem opazoval malega martinca in velikega škurha, ki sta od mene vztrajno držala varnostno razdaljo. V morju so hrano lovili črnovrati ponirki, družbo jim je delal vsaj en čopasti. Daleč stran se je spreletavalo nekaj vranjekov in velikih kormoranov.

Ko sem prispel do skalnatega rta pri Pokopališču školjk, sta mimo leteli obe kričavi čigri.

Kričava čigra - Thalasseus sandvicensis - Sandwich Tern

Kričava čigra - Thalasseus sandvicensis - Sandwich Tern

Na koncu rta sta počivali siva čaplja in črna prosenka. Odločil sem se, da se jima poskusim počasi približati. Misija je uspela.

Siva čaplja - Ardea cinerea - Grey Heron

Na naslednji sliki je črna prosenka, ki se je glede na internetne vire tam zadrževala že kar nekaj časa.

Črna prosenka - Pluvialis squatarola - Grey Plover

Poznamo zlato, črno, sibirsko in ameriško prosenko. Vse živijo na severni polobli. Zlata in črna se pri nas redno, a maloštevilno pojavljata na selitvi. Za sibirsko imamo en sam podatek, za ameriško pa nobenega.